»Tone Stojko, samoiniciativni garač, je bil s sprva skromno, nato pa z vedno bolj sofisticirano fotografsko opremo, obvezno prenosno lestvijo in izjemnim občutkom za sosledje dogodkov vedno znova na pravem mestu. Tudi takrat, ko je med množico protestniških transparentov v objektiv svojega fotoaparata ujel tistega z napisom Naša jeza je brezmejna.«
»Demonstracije fotografiram že dvainpetdeset let in še nikoli nisem doživel česa podobnega.«
»O tem priča orjaški opus gledaliških fotografij Toneta Stojka.«
»Ni kaj čakati, Stojko nas bo že našel, kot nas je zadnje pol stoletja.«
»Jaz fotografiram že od leta 1968 in včasih je bilo tako, da so miličniki ščitili protestnike, danes je pa tako, da so policaji napadali protestnike.«
»Škrjanec v tem delu ostaja zvest samemu sebi in svoji značilni govorici lepega in spretnega pogovornega idioma, ki beleži konkretne reči in zapisuje imena bližnjih, 'brez zadrege se vtika v vse mogoče'; si zastavlja vprašanja in je naravnan na iskanja, ki iščejo z vsemi čutili; a še vedno primarno s pogledom in pa s tipom (dotikom).«
»Zelo pa so me vedno prizadele pripovedi in zgodbe o usodi otrok med vojnami.«
»Z jezikom in knjigo smo. Brez jezika in knjige si sam.«
»Organizatorji in udeleženci demonstracij 'ustvarili grožnjo za širjenje okužb z novim koronavirusom'.«
»Naš Tone se bo v spominih in poeziji vedno vračal v Slovenske gorice na nekdanjo domačijo, ki je že davno ni več.«
Kliknite povezavo za prikaz izjav v želenem obdobju